hiša vseh vetrov
požrla me je pesem
in zdaj gnezdim
v hiši vseh vetrov
vetrnice
hrošči
krošnje
mone lize
letenje
kapljanje
smehljaje
vsak išče soplesalca
svojo čudežno besedo
balon nosi proti Itaki
moje noge so plavut
luske se ne svetlikajo
ker nimajo svetlobe
kot imaš ti mene
ali kamen pesek
grmovje trave
lahko mi rečeš
vse to igračkanje
z voskom in perjem
se klavrno konča
vse je že povedano
nič se ne bo spremenilo
še vedno bom lebdela
nanašala zlato plast
na posteljo nebesnih soban
v najinem utripu
spomin sili iz telesa
kljuva v lupino
zdaj je čas
da se izvali
drugače bo spaka
brez reda in predpisov
brez peruti brez glasu
lahko mi rečeš
vse te melodije
vse te dvakratnike
srčnega ritma
vse smo že slišali
nič se ne bo spremenilo
od ran utrujena
bom še vedno bdela
nad jajcem spomina
kar bom izvalila
bo moje
iz mene
v hiši vseh vetrov
